Lokalni organi pozivajo Evropsko komisijo, naj predlaga konkretne cilje za zmanjšanje energijske revščine do leta 2030 in njeno odpravo do leta 2050.

Energijska revščina je velik družbeni izziv, ki neposredno vpliva na zdravje okrog 54 milijonov Evropejcev ( Evropska komisija ). Odstotek ljudi, ki se soočajo z energijsko revščino, se viša zaradi visokih cen energije, nizkih prihodkov ter slabo izoliranih, vlažnih in nezdravih bivališč. V zadnjem desetletju so se cene električne energije v večini držav močno zvišale, kar je skupaj z nedavno gospodarsko in finančno krizo in slabo energetsko učinkovitostjo evropskega stavbnega fonda povečalo tudi zaskrbljenost zaradi energijske revščine v Evropi.

Z energijsko revščino se sooča približno 11 % prebivalcev EU – 54 milijonov Evropejcev. Kljub temu pa v večini držav EU ranljivih potrošnikov energije ne opredeljujejo ali ugotavljajo njihovega števila, ukrepi proti energijski revščini pa niso ustrezno usmerjeni.

Evropski odbor regij je močno zaskrbljen zaradi energijske revščine, zato je soglasno sprejel mnenje „Upravljanje na več ravneh in medsektorsko sodelovanje za boj proti energijski revščini“ . Mnenje vključuje vrsto predlogov, med drugim za nadaljnji razvoj evropske opredelitve energijske revščine, usmerjene naložbe v energijsko učinkovitost, revizijo enotnega trga, da bo gospodinjstvom zagotavljal nizke cene energije, in časovni okvir ciljev za odpravo energijske revščine.

Poročevalka Kata Tüttő (HU/PES) , predstavnica lokalne uprave 12. mestne četrti Budimpešte, je dejala: „Več kot 50 milijonov Evropejcev danes živi v energijski revščini in mora izbirati med ogrevanjem in hrano. To ima resne posledice za zdravje in dobro počutje ljudi in vemo, da so ženske huje prizadete. Vsem Evropejcem bi morala biti zajamčena pravica do čiste in cenovno dostopne energije, ki je vključena v 17 ciljev trajnostnega razvoja. S spodbujanjem naložb v energijsko učinkovitost za prenovo evropskega stavbnega fonda in z vzpostavljanjem posebnih shem socialne zaščite ter ustrezno delujočega in konkurenčnega enotnega trga, ki bo potrošnikom zagotavljal nizke cene energije, bo EU prinesla neposredne koristi in državljanom dokazala svojo dodano vrednost. Pravičen energetski in podnebni prehod, pri katerem nihče ni zapostavljen, se mora začeti z odpravo energijske revščine.“

Člani so se strinjali, da osnovne cene energije za gospodinjstva ne morejo biti prepuščene samourejanju na trgu. Za omejitev pretiranih stroškov energije mesta in regije pozivajo EU, naj vzpostavi pravne okvire, s katerimi bi države članice ter lokalne in regionalne oblasti dobile prave instrumente za zagotovitev cenovno dostopne energije vsem. V tem smislu OR ponavlja tudi poziv Evropskega parlamenta Evropski komisiji, naj pripravi dodatne smernice o tem, kdaj lahko države članice posredujejo na trgu, da bi preprečile, da se „znatno število gospodinjstev“ znajde v energijski revščini.

Lokalni voditelji predlagajo moratorij na dokončno ali začasno prekinitev zagotavljanja osnovnih energijskih storitev za državljane, ki ne plačujejo računov.

Mesta in regije pozivajo države članice, naj najkasneje do marca 2020 v nacionalno zakonodajo prenesejo posodobljeno direktivo o energetski učinkovitosti stavb. Ta nova direktiva je začela veljati 9. julija 2018. Vključuje ukrepe, ki bodo pospešili prenovo stavb v smeri energetsko učinkovitejših sistemov in okrepili energetsko učinkovitost novih stavb.

Vendar člani opozarjajo, da je treba prenovljeno direktivo o energetski učinkovitosti stavb dopolniti z dodatnimi cilji in naložbami za prenovo evropskega stavbnega fonda, saj bodo prizadevanja za odpravo energijske revščine sicer nezadostna.

Primerno ogrevanje, hlajenje, osvetlitev in energija za električne aparate so bistvene storitve, brez katerih ni mogoče zagotoviti dostojnega življenjskega standarda in zdravja državljanov. Energetska revščina nastopi, ko gospodinjstvo nima ustreznih energetskih storitev ( Evropska komisija ).

Lokalni voditelji se zavzemajo za podaljšanje delovanja evropske opazovalnice za energijsko revščino, da bi lahko nadaljevala zbiranje in ocenjevanje podatkov, saj so ti izjemno pomembni za izboljšanje politik za odpravo energijske revščine. Kot so opozorili člani, dve tretjini držav članic še ne spremlja razvoja energijske revščine na podlagi kvantitativnih meril.

Opomba za urednike:

Energijska revščina je opredeljena kot „situacija, kjer si gospodinjstva ali posamezniki ne morejo privoščiti osnovnih energetskih storitev (ogrevanje, hlajenje, razsvetljava, mobilnost in elektrika), ki omogočajo dostojni življenjski standard, zaradi kombinacije nizkih prihodkov, visokih izdatkov za energijo in nizke energijske učinkovitosti svojih domov“ (opredelitev Konvencije županov za podnebne spremembe in energijo). Konvencija županov za podnebne spremembe in energijo je energijsko revščino opredelila kot del tretjega stebra in ima vodilno vlogo pri opozarjanju na to vprašanje v agendi za obdobje do leta 2030.

Z energijsko revščino se morda sooča skoraj 11 % prebivalcev EU. Celotna študija je na voljo tu.

Za informacije po državah preberite poročilo Evropske energetske mreže Energy Poverty in the European Union (Energijska revščina v Evropski uniji) (2019).

Energijska revščina je posebna oblika revščine, povezana z vrsto nevarnosti za zdravje in dobro počutje ljudi – nizke temperature in stres, povezan s previsokimi računi za energijo, poslabšajo bolezni dihal in srca ter duševno zdravje, negativno pa vplivajo tudi na otroke, ki zato dosegajo slabše šolske rezultate. Energijska revščina dejansko posredno vpliva na več področij politike, vključno z zdravjem, okoljem in produktivnostjo. Njeno odpravljanje bi lahko prineslo več koristi, med drugim bi vlade manj denarja porabile za zdravje, zmanjšale bi se onesnaženost zraka in emisije CO ₂ , izboljšalo udobje in počutje ter povečali družinski proračuni in gospodarska dejavnost ( Evropska komisija ).

Evropska komisija je s svežnjem Čista energija za vse Evropejce predlagala vrsto ukrepov za odpravljanje energijske revščine z energetsko učinkovitostjo, zaščito pred odklopom ter boljšo opredelitvijo in spremljanjem tega pojava na ravni držav članic prek celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Zato se zakonodajni okvir EU za energijsko revščino spreminja na več področjih. Energijska revščina je omenjena v novi direktivi o energetski učinkovitosti (2018/2002), novi direktivi o energetski učinkovitosti stavb (2018/844) in uredbi o upravljanju (2018/1999). Na energijsko revščino se sklicuje tudi direktiva o električni energiji (2009/72); o njeni revidirani različici je bilo decembra 2018 doseženo politično soglasje. (Več lahko preberete tu.)

Kot navaja evropska opazovalnica za energijsko revščino , so glavni kazalniki za opredelitev energijske revščine naslednji: nizki absolutni izdatki za energijo , zamujanje s plačevanjem računov za javne storitve , visok delež izdatkov za energijo glede na prihodek in nezmožnost primernega ogrevanja doma .

Cene električne energije za gospodinjstva že dvanajst let vztrajno naraščajo. V EU-28 se je povprečni strošek za kilovatno uro povečal z 0,18 EUR v prvem polletju 2007 na 0,21 EUR v drugi polovici 2018 (Eurostat), vendar pa so med državami članicami razlike zelo velike .

Danska (0,31 EUR), Nemčija (0,30 EUR), Belgija (0,29 EUR), Irska (0,25 EUR) in Španija (0,24 EUR) so med petimi državami z najvišjo ceno za kilovatno uro, ko so vključeni vsi davki in dajatve. Na drugem koncu lestvice so države članice z najnižjo ceno za kilovatno uro: Bolgarija (0,10 EUR), Litva (0,10 EUR), Madžarska (0,11 EUR), Romunija (0,13 EUR), Malta (0,13 EUR) in Poljska (0,13 EUR) (Eurostat) .

Eden od primarnih kazalnikov energijske revščine je zamujanje s plačevanjem računov za javne storitve , ki kaže delež gospodinjstev, ki zaradi finančnih težav niso zmogla pravočasno plačati računov za storitve (za ogrevanje, električno energijo, plin, vodo ipd.). V EU-28 se je med letoma 2010 in 2017 povprečni delež takšnih primerov zmanjšal z 9 na 7 %, vendar pa so razlike še vedno izredno velike. Leta 2017 je kar 38 % Grkov , 30 % Bolgarov in 21 % Hrvatov izjavilo, da zaradi finančnih omejitev računov za energijo niso plačali pravočasno. V naslednjih državah je delež nad 7-odstotnim povprečjem EU: 16 % v Romuniji , 14,3% v Sloveniji , 13,9 % na Madžarskem , 13,7 % na Cipru , 11,9 % v Latviji , 8,5 % na Poljskem in 7,4 % v Španiji . (Eurostat)

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb , Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti

Kontaktna oseba: David Crous | tel. +32 (0)470881037 | david.crous@cor.europa.eu