Za strojni prevod spodnjega besedila kliknite tukaj.
Od vil do vilic: prehod na trajnosten in odporen prehranski sistem v EU  

Guido Milana (IT/PES) v tem intervjuju odgovarja na pet vprašanj o novi strategiji „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem v EU. Občinski svetnik občine Olevano Romano in nekdanji poslanec Evropskega parlamenta poziva h korenitim spremembam v proizvodnji in porabi hrane, pri čemer je treba najprej preiti k bolj zelenim proizvodnim sistemom, ki upoštevajo ekološka načela in biotsko raznovrstnost. Poročevalec za mnenje Od vil do vilic: lokalni in regionalni vidik poudarja, da je zaradi pandemije COVID-19 še toliko bolj nujno, da preidemo na bolj trajnosten in odporen prehranski sistem. Evropski odbor regij bo mnenje predvidoma sprejel na plenarnem zasedanju decembra 2020 .

V strategiji „od vil do vilic“ so predlagani ambiciozni cilji v zvezi z zmanjšanjem uporabe pesticidov, kemičnih gnojil in antimikrobikov ter cilj, da se 25 % kmetijskih površin nameni ekološkemu kmetijstvu, s čimer bi spodbujali prehod na trajnostne prehranske sisteme. Ali je to izvedljivo, če upoštevamo predvideno stopnjo rasti prebivalstva?

Prehranski sistemi, predvsem kmetijska proizvodnja, povzročijo približno tretjino svetovnih emisij toplogrednih plinov. Zmanjšanje emisij ogljika v kmetijstvu je prav gotovo prednostna naloga. Vseeno pa ne smemo prezreti vpliva, ki ga imajo na podnebje ostala področja v proizvodnji hrane, kot so embaliranje, predelava in distribucija proizvodov. Zato je bistveno, da se v strategiji „od vil do vilic“ predlagajo ambiciozni cilji za zmanjšanje onesnaževal. Proizvodne sisteme moramo učinkovito usmerjati k bolj zelenim oblikam, pri katerih se upoštevajo ekološka načela in biotska raznovrstnost. Proizvodnjo in porabo hrane moramo korenito spremeniti, potrebna pa je tudi močna povezanost proizvajalcev in potrošnikov. Tega pa ne moremo uresničiti čez noč, še posebej če ne bomo proizvajalcem ustrezno pomagali, da bodo sedanje proizvodne prakse preoblikovali tako, da bodo bolj trajnostne in v skladu z novimi agroekološkimi praksami. Predvsem moramo še naprej s finančnimi tokovi podpirati razvoj podeželja, da bi zagotovili trajnosten prehod. Hkrati se moramo strateško osredotočiti na raziskave in razvoj. Skratka, poleg kazni in omejitev potrebujemo tudi sveženj usklajenih politik za spodbujanje okolju prijaznih in družbeno trajnih oblik proizvodnje, ki bodo tudi ustrezno plačane.

Kako naj bi skupna kmetijska politika podpirala podnebne in okoljske ambicije strategije „od vil do vilic“ in strategije za biotsko raznovrstnost?

Skupna kmetijska politika (SKP) je ključno orodje za uresničevanje obeh strategij. Njen namen je proizvajalce ekonomsko zaščititi in jim olajšati varen dostop do kmetijskih zemljišč, zlasti ranljivejšim malim in srednje velikim proizvajalcem. Zagotovila naj bi tudi ustrezne sisteme spodbud, da se bodo kmetje odločali za bolj ekološke prakse. Pomanjkanje ambicij v nedavni reformi SKP je obžalovanja vredno, zlasti glede na podnebne in okoljske cilje strategije „od vil do vilic“. Teh ciljev ni mogoče doseči brez ustreznih virov in velikih naložb v trajnostno proizvodnjo. SKP mora biti bolje usklajena s strategijo „od vil do vilic“, ne le z okoljskega vidika, temveč tudi z vidika mednarodne trgovine ter sektorskih politik in instrumentov. Poleg tega moramo pregledati tudi cilje skupne ribiške politike, da bi spremenili sistem dajatev in začeli obravnavati morje kot prostrano območje, ki ga je treba negovati, in ne kot rudnik, iz katerega se zgolj črpajo ribolovni viri.

Kako lahko lokalne in regionalne oblasti prispevajo k vzpostavljanju bolj trajnostnih prehranskih sistemov? Ali lahko naštejete nekaj primerov pobud, uvedenih na lokalni ravni?

Lokalne in regionalne ravni upravljanja so plodna preizkuševališča. Običajno so korak pred evropskimi strategijami in si zaslužijo, da bi bile bolj upoštevane. Lokalne in regionalne oblasti v EU in po svetu desetletja dejavno oblikujejo svoje prehranske politike ter ustanavljajo svete za prehransko politiko ali celo bioregije. Mesta in regije so pokazali, da lahko uporabljajo lokalna in regionalna orodja načrtovanja in celostne lokalne politike za spodbujanje oblik mestnega kmetijstva, kratkih dobavnih verig in regionalnih trgov, pri čemer uvajajo trajnostno javno naročanje lokalne, sezonske in ekološke hrane v javnih menzah ter oblikujejo pobude za izobraževanje in ozaveščanje javnosti, da bi se izboljšali lokalni prehranski sistemi. Države članice in EU bi morale slediti njihovemu zgledu in z njimi sodelovati, da bi razširile nastajajoče dobre prakse na lokalni ravni. Komuniciranje, podpora in vzajemno učenje med vsemi ravnmi upravljanja so potrebni bolj kot kdaj koli prej. Želeli bi na primer, da se strategija, ki jo predlaga Evropska komisija, zgleduje po participativnih modelih, kot so sveti za prehransko politiko, ki so jih ustanovile številne lokalne in regionalne oblasti.

Sedanji vzorci porabe hrane so netrajnostni tako z zdravstvenega kot okoljskega vidika. Kako to popraviti? Ali je zgolj dolžnost potrošnikov, da spremenijo svojo prehrano?

Potrošniške prakse so pomembno gonilo pri preobrazbi prehranskih sistemov. Vidimo lahko, da se spremembe že dogajajo. Veliko več potrošnikov je bolj pozornih in kritičnih pri svojih potrošniških odločitvah. Pomembno pa je, da se ne usmerjamo samo na majhen del javnosti, temveč zagotovimo, da bo zdrava in kulturno primerna prehrana dostopna vsem. Nesprejemljivo je, da so tisti, ki si ne morejo privoščiti „zdrave“ hrane, prisiljeni kupovati visoko predelano hrano ali ne morejo kupiti dovolj hrane. Zavzemati se moramo za pravico vsakega posameznika do dostopa do zdrave in trajnostne hrane. Potrošniki, vključno z najbolj ranljivimi in mlajšimi generacijami, potrebujejo našo podporo v obliki izobraževanja, točnih in preglednih informacij ter spodbud za spremembo potrošniških vzorcev. Poleg tega moramo spodbujati in podpirati spremembe s celostnim pogledom na sistem proizvodnje hrane ter s spodbujanjem proizvodnje in tržne ponudbe zdrave in cenovno dostopne hrane. Potrebni so tudi ukrepi socialne zaščite, da se najbolj ranljivim skupinam omogoči izbiro zdrave hrane.

Kako pandemija vpliva na lokalne in regionalne prehranske sisteme? Katere ključne pobude in ukrepi so bili sprejeti za okrepitev lokalnih in regionalnih prehranskih sistemov v odziv na krizo?

Pandemija je zagotovo povzročila zlome ter kratkoročne in dolgoročne spremembe v lokalnih in svetovnih prehranskih sistemih. Veliko je mogoče reči o učinkih krize. Ena najpomembnejših posledic sta večja neenakost pri dostopu do hrane in eksponentno povečanje števila državljanov, ki trpijo zaradi ekonomske revščine. Zaradi takšnega stanja so nedvomno potrebni nujni ukrepi, vključno z ukrepi lokalnih organov in tretjega sektorja, da se zagotovi prehranska varnost. Kot smo videli med finančno krizo leta 2008, so prehranski sistemi izpostavljeni kriznim ciklom, ki so preizkušnja za njihovo odpornost. Zaradi pandemije COVID-19 je še toliko bolj nujno, da si prizadevamo za bolj trajnosten in odporen prehranski sistem. Kratkoročno moramo zagotoviti financiranje in podporo za ciljno usmerjeno in strateško okrevanje po krizi, vendar ne smemo pozabiti, da je za uresničitev sprememb potrebna dolgoročna vizija. Trdno smo prepričani, da lahko iz krize zaradi COVID-19 pridobimo dragocena spoznanja. Lokalne oblasti so pokazale, da so številni državljani kupovali zdravo hrano iz kratkih dobavnih verig ter da so v obdobju karantene porabili več časa za kuhanje in pripravo domačih receptov. Upamo, da se bodo te zdrave prakse po krizi zaradi COVID-19 nadaljevale ali celo razširile.

Kontaktna oseba : pressecdr@cor.europa.eu