Najnovejše poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) je srhljivo branje. Če se želimo izogniti katastrofalnim posledicam podnebnih sprememb, moramo storiti bistveno več. Če ostanemo na sedanji poti, se bo ozračje do leta 2100 ogrelo za 3° C, kar bo hud udarec za biotsko raznovrstnost, ekstremni vremenski dogodki pa bodo vplivali na milijone ljudi po vsem svetu. Dejstvo je, da močno zaostajamo pri doseganju cilja Pariškega sporazuma, da se segrevanje ozračja omeji na manj kot 2° C.
Na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP 24) v Katovicah moramo bistveno okrepiti svoja prizadevanja: najprej z utrditvijo zavez – z določitvijo konkretnih pravil in podnebnim financiranjem – nato pa še z utrditvijo partnerstev. Le tako bomo lahko vzpostavili bolj vključujoče svetovno upravljanje, ki zajema vse ravni upravljanja, pa tudi civilno družbo in podjetja.
V času, ko se nacionalnim interesom vse bolj daje prednost pred mednarodnimi obveznostmi, moramo biti bolj ambiciozni. EU se je zavezala k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 80 % do leta 2050 glede na raven iz leta 1990, nedavno pa je predlagala dolgoročno strategijo za doseganje ogljične nevtralnosti do leta 2050. Evropski odbor regij, skupščina EU, ki jo sestavlja 350 predstavnikov regionalnih in lokalnih oblasti, k temu poziva že od leta 2015. IPCC se v svojem poročilu zavzema za isti cilj, saj naj bi le tako segrevanje ozračja omejili na manj kot 1,5° C. Lokalni in regionalni voditelji se za okolju prijaznejše gospodarstvo, čistejši zrak, energetsko učinkovito ogrevanje naših domov in trajnostno preskrbo z zdravo hrano ne zavzemajo le iz okoljskih, ampak tudi iz gospodarskih razlogov. Po ocenah nedavnega poročila o novem podnebnem gospodarstvu bi ambiciozni podnebni ukrepi do leta 2030 lahko prinesli gospodarske koristi v višini vsaj 26 bilijonov ameriških dolarjev.
Mesta in regije si v tej smeri prizadevajo že nekaj časa: letos mineva deset let od ustanovitve Konvencije županov EU – pobude, v okviru katere se lokalne in regionalne oblasti prostovoljno zavežejo, da bodo presegle podnebne in energetske cilje EU. V tem času se je temu gibanju od spodaj navzgor, ki se je razširilo tudi po svetu, pridružilo več kot 7 500 krajev in mest. Gonilna sila globalne podnebne agende so prav inovacije in ambicije na podnacionalni ravni.
Čeprav Pariški sporazum priznava vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, pa še zdaleč nismo dosegli zadostnega napredka pri vzpostavitvi resnično vključujočega globalnega sistema podnebnega upravljanja. Fidžijsko predsedstvo lanskoletne konference Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP 23) je lokalnim in regionalnim oblastem, civilni družbi in podjetjem omogočilo, da izrazijo svoje mnenje v okviru t. i. dialoga talanoa in se tako vključijo v podnebni proces ZN. Ta dialog je treba ne le nadaljevati, temveč dodatno okrepiti, saj je jasno pokazal, da se z večjim vključevanjem povečajo tudi ambicije. Ta proces je nujen, če naj bo konferenca COP 24 uspešna.
Potrebujemo poštena, realistična in pregledna podnebna pravila o tem, kako bomo spremljali emisije toplogrednih plinov, beležili prizadevanja za varstvo podnebja in določili obseg sredstev, ki jih bodo industrializirane države namenile revnejšim , da bi jim pomagale zmanjšati emisije in se prilagoditi toplejšemu svetu. Druge poti ni. Vse svetovne regije in mesta moramo spodbujati, da prispevajo k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, na primer z udejstvovanjem v okviru pobude Združenih narodov SDG Cities Leadership Platform ali v drugi podobni pobudi.
Skrajni čas je že, da nacionalno določene prispevke dopolnimo z lokalno in regionalno določenimi prispevki. S tem bomo pokazali, da je varstvo podnebja naša skupna odgovornost, in lažje ohranjali motivacijo na lokalni in regionalni ravni. Tako bomo prispevali k zapolnitvi vrzeli med sedanjimi zavezami pogodbenic in ravnjo zmanjšanja emisij CO 2 , ki je potrebna za zaustavitev globalnega segrevanja.
Spremljanje posameznih prispevkov pomeni tudi pomoč regijam in mestom, ki pri teh prizadevanjih zaostajajo. Industrializirane države morajo spoštovati svoje finančne zaveze v podporo državam in regijam v razvoju, pa tudi tistim, ki so ranljivejše.
V Evropi so številne regije že dolgo odvisne od premoga in potrebujejo podporo za prehod na nizkoogljično gospodarstvo. Po ocenah Evropske komisije premogovništvo v 12 državah članicah EU neposredno zagotavlja 185 000 delovnih mest, vendar naj bi bilo do konca naslednjega desetletja mogoče ustvariti 900 000 delovnih mest na področjih, kot je energija iz obnovljivih virov.
Da bi zaščitili regionalno gospodarstvo, so pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo potrebni skrbno načrtovanje, tehnična podpora in regionalne naložbe. V Evropi moramo okrepiti vidik soustvarjanja okoljske politike EU, ki je v pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. Regionalne naložbe EU – tako imenovano kohezijsko politiko – je treba okrepiti in ne oslabiti, da bi regije in mesta lahko omejevali posledice podnebnih sprememb, se jim prilagajali in izboljšali odpornost svojih gospodarstev nanje.
Letošnja pogajanja v Katovicah so odločilna za postavitev temeljev za trdna pravila, s katerimi bi zvišanje temperatur omejili na 1,5° C. Geslo poljskega predsedovanja letošnje konference (COP 24) je: „Spreminjamo skupaj“. Z zadostnim političnim pogumom in izrednimi prizadevanji vseh nas lahko to tudi dosežemo. V ta namen bomo morali preoblikovati svetovno podnebno upravljanje, da bodo lokalne in regionalne oblasti tudi uradno imele enakovredno vlogo v pogajalskem procesu. Le tako bomo lahko premostili vrzel med podnebnimi zavezami in dejanskimi dosežki.
Čas se nam izteka in svet nas opazuje. Zato moramo skupaj storiti več in hitreje. Na nas lahko računate.
_____________