Guillaume Cros (FR/Zeleni) ‚ poročevalec mnenja o agroekologiji, katerega sprejetje je predvideno za plenarno zasedanje Evropskega odbora regij 3. februarja 2021, nam v tem intervjuju odgovarja na štiri vprašanja o tem ekološkem in socialnem pristopu, katerega cilj je kmetijstvo, ki deluje z naravo in ne proti njej. Podpredsednik regionalnega sveta francoske regije Oksitanija je med drugim pozval, da se v okviru prihodnje skupne kmetijske politike določijo količinsko opredeljeni evropski okoljski cilji, ki so zavezujoči za države članice, ter da se za ekosheme nameni najmanj 30 % nacionalne ovojnice plačil.
Pandemija COVID-19 je razkrila pomanjkljivosti našega globaliziranega kmetijskega in prehranskega sistema ter opozorila na pomen prehranske varnosti. Toda ameriško ministrstvo za kmetijstvo je jeseni objavilo študijo, v kateri je ugotovilo, da bi izvajanje strategije „od vil do vilic“ povzročilo močan upad kmetijske proizvodnje v EU. Ali bomo zaradi agroekologije stradali?
Prehranska varnost se sicer pogosto navaja kot argument proti agroekologiji, a Inštitut za trajnostni razvoj in mednarodne odnose je v nedavnem delu pokazal, da bo s postopnim prehodom na agroekologijo, ki vključuje živinorejo, poljedelstvo in gozdarstvo, mogoče nahraniti celotno evropsko prebivalstvo do leta 2050, pri čemer je cilj popolna odprava emisij ogljika. Združeni narodi so marca 2011 objavili poročilo na svetovni ravni, v katerem ugotavljajo, da bi lahko majhni kmeti v samo desetih letih podvojili proizvodnjo hrane v ranljivih regijah z uporabo ekoloških proizvodnih metod. Pandemija COVID-19 je razkrila pomanjkljivosti našega globaliziranega kmetijskega in prehranskega sistema, agroekologija, ki sovpada z razvojem lokalnih prehranskih sistemov, pa mora Evropi omogočiti kratkoročno in tudi dolgoročno zagotavljanje prehranske varnosti, tako da ohranja naše proizvodne dejavnike, kot so prst, vodni viri in biotska raznovrstnost.
Predlogi Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta o prihodnji skupni kmetijski politiki (SKP) so deležni ostre kritike, ker niso skladni s cilji zelenega dogovora in strategije „od vil do vilic“ . Kakšni so vaši predlogi za prihodnost SKP, o kateri se trenutno razpravlja, da bi se gospodarska donosnost kmetij uskladila s podnebnimi in okoljskimi cilji EU?
Evropska unija si je s podnebnimi cilji, zelenim dogovorom, strategijo „od vil do vilic“ in strategijo biotske raznovrstnosti zastavila okoljske in podnebne cilje, ki zahtevajo sistemsko preobrazbo metod kmetijske proizvodnje in prehranskih sistemov. Agroekologija izpolnjuje te cilje in poleg tega zagotavlja boljšo donosnost kmetij (na kar opozarja analitični dokument francoske vlade o gospodarskih in okoljskih rezultatih agroekologije iz avgusta 2020 ).
Zaradi tega mora prihodnja SKP, o kateri potekajo pogajanja, podpreti ta nujen prehod s kmetijstva na agroekologijo. Priporočam, da se posebej v ta namen v uredbo o nacionalnih strateških načrtih vključijo količinsko opredeljeni evropski okoljski cilji, ki so zavezujoči za države članice, da se za ekosheme nameni najmanj 30 % nacionalne ovojnice plačil ter da se opravi okoljska presoja podpore naložbam na kmetijah. Poleg teh zakonskih obveznosti bi bilo treba zagotavljati tudi metodološko podporo regionalnim akterjem, da bi se pri uporabi različnih prostovoljnih ukrepov SKP spodbujalo upoštevanje agroekološkega projekta.
Evropski odbor regij meni, da je ohranjanje kmetijstva na vseh območjih bistveno za ohranitev življenja na podeželju in da je treba spodbujati teritorialno kohezijo. Kako lahko k temu pripomore agroekologija?
Agroekologija sovpada z bolj lokalno prehrano, ki torej koristi vsakemu območju. Poleg tega predlagam znižanje DDV na ekološke, lokalne in sezonske proizvode, uvedbo lokalnih prehranskih bonov za te proizvode ter uporabo velikega odstotka ekoloških, lokalnih in sezonskih proizvodov v obratih javne prehrane. Ti ukrepi bodo spodbudili razvoj ekoloških kmetij in majhnih predelovalnih obratov na vseh območjih, kar bo koristilo zaposlovanju na podeželju. Poleg tega bi agroekologija, ki zahteva manj kapitala (za mehanizacijo, surovine, zemljišča itd.), zaustavila izginjanje malih kmetij v državah, v katerih so še vedno pomembne. To bi vsem državam EU omogočilo, da bi spodbudile kmetijstvo in podeželsko življenje s pozitivnim socialnim in okoljskim učinkom.
V mnenju na več mestih navajate, da je agroekologija pisana na kožo malim in srednjim kmetijam. Zakaj velike kmetije ne bi mogle razviti agroekologije?
Agroekologija nima le tehnične agronomske razsežnosti, temveč tudi socialno in teritorialno. Velike kmetije, ki se imajo za izjemno rast zahvaliti neomejeni pomoči iz SKP, so puščava ne le v smislu biotske raznovrstnosti, temveč tudi socialna puščava, saj lahko opazujemo izginevanje delovnih mest in javnih storitev v regijah z intenzivnim kmetijstvom. Agroekologija je pisana na kožo malim in srednjim kmetijam, ki pridelujejo raznovrstne poljščine na srednje velikih zemljiščih. Ekonomija obsega, pri kateri se delo zamenjuje z nafto in kemikalijami ter se vse vrti okoli pomoči SKP, ki daje prednost velikim kmetijam, v dobi evropske strategije „od vil do vilic“ in strategije biotska raznovrstnost ni več smiselna.
Ozadje:
Guillaume Cros je bil tudi poročevalec za mnenji Evropskega odbora regij o skupni kmetijski politiki:
– Reforma SKP , mnenje sprejeto decembra 2018
– SKP po letu 2020 , mnenje sprejeto julija 2017
Kontaktna oseba: pressecdr@cor.europa.eu